Tehnika: vrtiljak

Cilj/namen dogodka: kontekst dogodka je bilo srečanje direktorjev uradov za naravo z ministrstev za okolje iz držav članic EU; cilj delavnice je bil strokoven: opredeliti prednosti in slabosti sonaravnega gozdarjenja ter le-te primerjati s konceptom trajnostnega gospodarjenja z gozdovi; posreden cilj je bila tudi izmenjava izkušenj in pogledov na vsebino in tudi medsebojno spoznavanje pristojnih iz držav EU.

Tip naročnika: ministrstvo za okolje in prostor, pristojna strokovna služba za varstvo narave

Število in tip udeležencev:16 strokovnjakov oz. uradnikov na državni ravni (30– 65 let) iz različnih držav EU

Trajanje: 2 h

Izvedba:
Udeležence se razporedi v več predhodno pripravljenih omizij. Število omizij je odvisno od števila izhodiščnih vprašanj/vsebin, o katerih bodo udeleženci razpravljali. V konkretnem primeru so bila omizja štiri, vsako s po štirimi udeleženci. Da bi se izognili oblikovanju skupin na podlagi poznanstev, je smiselno člane omizij določiti  po nekem vsiljenem ključu (npr. preštevanje udeležencev na štiri). Vsako omizje ima delovne pripomočke: listno tablo z listi in zapisanim izhodiščnim vprašanjem oz. tezo, o kateri skupina razpravlja; flomastre za pisanje in dva plakata; prvi vsebuje korake skupinskega dela, drugi pravila za delo v skupini. Pred začetkom dela facilitator predstavi pravila:

• delo v skupinah poteka do signala facilitatorja (najbolje zvočen), t.j. 20 minut;
• delo v skupinah sledi pravilom skupinskega dela, ki jih facilitator glasno prebere in razloži;
• udeleženci v skupini razpravljajo o vprašanju/vsebinski tezi, ki je zapisana na listu na mizi (ali na plakatu);
• razprava poteka na način, da o vprašanju/vsebinski tezi udeleženci najprej individualno razmislijo in si na list papirja zapišejo svoje ideje (3 min), sledi predstavitev idej ostalim udeležencem v skupini (10 min) in zapis soglasno sprejetih idej na lističe, ki se jih prilepi na plakat  (7 min);
• ob facilitatorjevem signalu skupine zaključijo razpravo, udeleženci zapustijo svoje omizje  in v smeri urinega kazalca zaokrožijo k naslednjemu omizju;
• en ali dva udeleženca ostaneta za prvotnim omizjem in novim prišlekom na kratko predstavi(ta) ideje in dileme, poudarke itd. razprave predhodnih udeležencev omizja;
• skupinsko delo se ponovi na način opisan od tč. 3 do tč. 6, s tem, da obiskovalci dodajajo predvsem nove ideje, t.j. tiste, ki še niso zabeležene;
• izbirno: obiskovalci lahko z barvnimi nalepkami označijo podobne ideje tistim v njihovi prvotni skupini ( npr. modra barva) in ideje, ki se sistemsko povezujejo s tistimi v njihovi prvotni skupini (npr. zelena barva);
• ko se vsi udeleženci vrnejo k svojim prvotnim omizjem in prvotnim vprašanjem /vsebinskim tezam, pregledajo ideje, ki so jih nanizali »obiskovalci« njihovega omizja; ideje predstavi udeleženec, ki je pri omizju ostal ves čas (izbirno: predstavitev je moč izvesti tudi plenarno – predstavnik vsakega omizja na glas prebere rezultate/ideje; plenarna predstavitev je zaželena, kadar je ostalo pri delu v skupinah veliko odprtih vprašanj in kadar želimo oblikovati skupne zaključke srečanja).

Prednosti tehnike:
Tehnika je primerna, kadar nimamo veliko časa ter precej udeležencev, saj z njo omogočimo vsem prispevati k celotni vsebini, hkrati pa se med kroženjem vsaj delno seznanijo z rezultati dela drugih skupin. Končno poročanje zato ni nujno potrebno, saj udeleženci vsaj do neke mere poznajo rezultate dela. Prednost tehnike je tudi v tem, da je vsebinsko in časovno precej strukturirana ter od udeležencev zahteva fizično mobilnost, kar spodbuja ustvarjalnost in onemogoča miselno lenobo oz. distanco.

Šibkosti tehnike:
Slabost tehnike je, da je njen končni rezultat nabor idej, ki pa niso strukturirane (izločena podvajanja idej, ideje niso razvrščene v skupine po sorodnosti idr.).